Bojan Gorišek misli, živi in igra sodobno glasbo kot nadaljevanje, klasičnega, danega pianističnega izkustva, ne naprej iz stališča alternativne sremembe, estetskega revolta zavesti, ampak so esencisalni presežki modernega ustvarjalnega duha in upanja v njegovi intepretaciji vselej prežeti z neko posebno dvojnostjo in sožitjem "starega", lahko bi dejal orfejevskega intervala poetike in virtuoznosti, in ostrino prihajajočega razgleda. Gorišek sodobne glasbe ne opazuje in ne oznanja kot "specialno", drugačno glasbo, ampak kot vitalno razvitost njene celotne preteklosti. Fenomen sodobne pianistične muzike mu je izziv, da jo interpretira kot del celotnega sveta glasbe. Njegova ustvarjalna priprava je do sebe izredno zahtevna, je dramatiziran dialog dveh poti k prisvajanju notnega teksta. Prva bi bila podrobno analitično raziskovanje "čiste" kompozicijske strukture, njenih pravil in sistematičnosti zunaj vseh asociativnih momentov. Druga pot pa se teh asociacij, poetične metaforike kompozicijske izmišljotine in nevezanega predmeta znova dotika, na novi ravni se jim spet muzikantsko prostodušno prepušča. Lahko bi rekli, da je Goriškova igra interpretacijsko iskanje sozvočja mimetične močnosti glasbe in njene absolutne neodvisnosti, njene samotne zvezde. Tako je Gorišek enakovreden, širok in sproščen, pa hkrati zelo pronicljiv izvajalec razsežnega formata sodobnih kompozicijskih mentalitet, od satiejevskega ljubkega in porogljivega parodiranja svečanega odnosa do glasbene kulture do prenovljene pianistične dramaturgije v postavitvi neoklasičnega stavka, od Messiaenove horizontalne harmonije, kultne povezave slikovitega in skrivnostnega zvoka do Crumbove kozmično-antropomorfne komediografije, od Stibiljeve subjektivne in napete kompozicijske zakonitosti do njene bolj "postmoderne", bolj neobvezne variante v Kumarjevi skladbi. Avtorjevi Goriškovih interpretacij imajo nekaj skupnega v naravi kompozicijske priprave, ki si določa neko izbrano tonsko zaporedje, krajšo ali kompletnejšo vrsto ali pa ritmično melodično konstelacijo. Pot iz te, recimo, sodobne podobnosti pa vodi pri vseh štirih v povsem različne smeri, v individualnost oblikovanja pač. (Peter Kušar)
